Ko sva se z mojim možem spoznala, sva se imela resnično rada. Vse sva počela skupaj in vedno sva razmišljala isto. Skoraj nisva mogla verjeti, kako zelo sva si podobna. Leta to tekla in postala sva starša. Tukaj pa se je zalomilo, ker sva imela različne vzgoje. Najprej naju to še ni tako motilo, potem pa se je začelo nabirati in začela sva se kregati. Najprej nama to ni pomenilo nič slabega, vsak je trdil svoje in tako sva mislila, da je to čisto nekaj normalnega. Potem pa je bilo kreganja zaradi vzgoje preveč. Pogosto sva odhajala od doma skregana. Pogosto sva šla spat skregana in en dan sva spoznala, da če ne bova okrepala, bova šla narazen in takrat je prišla na vrsto terapija za partnerje.

Če bi me nekdo vprašal nekaj let nazaj, če bom kdaj postrebovala terapijo za partnerje, bi se samo nasmejala, ker sva bila tako srečna. Danes pa še kako vem, da je to lahko rešitev za dva človeka, ki sta se v tempu življenja izgubila in se imata rada. Tako sva tudi midva rekla, da je pri nama verjetno potrebna terapija za partnerje, če seveda želiva rešiti najin zakon. Tako se nisva več želela pogovarjati o vzgoji, dokler nisva šla na terapijo. Terapija za partnerje pa nama  je omogočila, da je vsak lahko povedal svoje mišljenje. 

Imela sva kar nekaj ur, očitno se je vsega precej nabralo in potreben je bil čas, da sva se spet znala poslušati. Kar nekajkrat sva se skregala tudi tam. Je pa res, da je to čisto nekaj drugega, ko se skregaš pred drugim, ki točno ve, kako nama bo pomagal. Ja, terapija za partnerje je bila uspešna. Danes sva našla skupni jezik pri vzgoji. Največji problem pa je bil ta, da nisva imela časa za naju. To sva spremenila in vse je šlo na boljše.